Če vas ne moti kakšna slika, na kateri je malce, ampak res
malo krvi... berite dalje, sicer pa preskočite tokratni zapis.
Povsem povprečno popoldne neke povsem neizstopajoče nedelje
je bilo. Dopoldne sem sicer preživel v Kranjski Gori, kjer sem entuziastične
študente medicine učil osnovnih kirurških veščin... šivanja… in to na svinjskih
tacah. Popoldne je bilo rezervirano za povsem neškodljivo lenarjenje in nato
obisk prijateljev. Lenarjenje nama je z Uršo kar dobro uspelo in čas za odhod k
prijateljem se je še prehitro prikradel. Pot pod noge… oz. asfalt pod gume in
sva šla.
Kot vedno najprej pozdrav, objemanje, malce pasjega laježa v znak
pozdrava. Po nekaj minutah sem se usedel na manjšo otroško gumijasto
gimnastično žogo na sredi dnevne sobe in se zapletel v enega od nedeljskih
pogovorov. Kot že ničkolikokrat se je pred mano pojavila siva štirinoga kepa
dlake in ljubezni in me gledala. Seveda so se moje roke takoj zarile ob njena
ušesa in sodeč po godrnjanju ji je ugajalo. V nekem trenutku je pogledala stran
od mene… na mojo nesrečo ravno takrat, ko sem se odločil nagniti s svojo glavo
k njej… Natančnega sosledja dogodkov naslednjih nekaj trenutkov ne vem. Morda
se je ustrašila, ko je pogledala nazaj in me zagledala tako blizu, morda sem se
je dotaknil z glavo, morda se je ob obračanju nazaj ona dotaknila mene… Vem
samo da je v nekem trenutka »trznila«, nekaj me je sunilo in zabolelo v predelu
desnega uhlja. Zacvilil sem… ali pa je zacvilila ona. Nenadoma so bili vsi v
dnevi sobi na nogah in naslednji trenutek ob meni. Z roko sem se prijel za
desno stran obraza in pomislil: "Ti šment! Izgleda da me malo opraskala po
ušesu…" Zdi se mi, da sem nato nekje za sabo slišal: "Uho, uho!!!".
Takrat sem že čutil, kako mi med prsti in po roki polzi kri… na tleh pred seboj
pa sem zagledal dobršen del svojega desnega ušesa. Kljub temu, da sem vajen
obravnavanja vseh mogočih poškodb mi je tokrat malce zastal dih. No, ko sedaj
razmišljam za nazaj, bi prav lahko del uhlja tudi pojedla... ali pa tekala z
njim po sobi gori in dol in se ne pustila ujeti... recimo. Ni minilo 5 minut,
ko sem že sedel na sovoznikovem sedežu, si z eno roko pritiskal sterilne
zložence k desni strani obraza, na kolenih sem imel vrečko s pravilno
oskrbljenim odtrganim delom uhlja, v drugi roki pa telefon. Klic ena: urgenca… mala
operacijska… nimate hude gneče?!...
super… prihajam. Klic dve: Vili… sigurno nimaš kaj počet na nedeljsko
popoldne… pridi v službo, imam delo zate…
Med vožnjo sem šele začel razmišljati in delati bojni plan.
Kos uhlja je bil vsekakor prevelik za direkten šiv… replantat bi bil že od
začetka obsojen na propad. Mikrovaskularna tehnika ne pride v poštev ker tu ni
primernih žil. Tako seveda ne moremo pustiti, ker mi bodo očala padala z glave…
Kako se reši takšno "zagato"?! Google!!! Hitro preletim Googlove
zadetke za nemikrokiruške replantacije odtrganega uhlja… aha, ok, ja, seveda…
logično. Na urgenci se srečam z Vilijem. Gremo v malo operacijsko sobo… vsi me
gledajo kot deveto čudo… v civilnih cunjah in krvav po obrazu. Povsem drugače
kot navadno, ko sem tam v belih cunjah in so krvavi drugi. Hitro oceniva
stanje, Vili naredi par fotk in napravi par telefonskih foto konzultacij. Nesrečni
amputirani del uhlja vržemo v fiziološko raztopino. Pokaže mi slike in tokrat
prvič vidim kako je videti moje uho.
Ni mi všeč! Slečem se, se uležem na mizo
in razmišljam: »Kaj mi je bilo tega treba?! Mar bi jedel torto…« Urša gleda
skozi vrata in je zaskrbljena. Pričenja me boleti, tako malce pekoče in malce
topo. Medtem ko se Vili oblači v kirurški plašč priskoči na pomoč še Veronika,
ki se me loti z lokalno anestezijo. Sedaj razumem, zakaj nobeden od
poškodovancev, ki sem jim karkoli šival okrog ušes, ni kazal posebnega
navdušenja nad zbadanjem v uho. Stiskal sem zobe, malce klel, krčil prste na
nogah in rokah… pa ni kaj dosti pomagalo. No, po nekaj minutah sem bil pa
hvaležen, kajti bolečina je končno popustila.
Medtem ko je umival rano in jo pripravljal na poseg sva debatiral o
nadaljnjih korakih. Oba sva bila istih misli… treba bo narediti neke vrste
tehniko po Baudetu.
Meni je to izdal Google nekaj minut prej. Poseg tehnično ni
preveč zahteven, uspeh pa je po literaturi nekje polovičen, morda malce več. Če
je prvi del uspešen, je potrebno opraviti še en operativni poseg nekje 3 mesece
po poškodbi.Ni nama preostalo drugega, kot da pričneva... no, prične Vili, jaz sem tako ali tako samo ležal in blebetal neumnosti. Ves čas sva z Vilijem debatirala... "Veš, sem razmišljal..." mu pravim, on pa mi odgovori: "Ja? Sama ušesa so me!" Smejali smo se vsi, vključno s poškodovancem na sosednji mizi, na drugi strani predelne stene. Sprostil je kožo nad ušesom in pod njo potopil zašit hrustanec odtrganega, khmm, odgriznjenega delu uhlja.
Ko je nastavil
zadnji šiv je rekel: "Konec je, zadovoljen sem!" Naredil je še nekaj
fotk da sem si končni rezultat ogledal tudi sam.
Ni bilo več videti tako slabo.
Oddahnil sem si, čutil nekakšno olajšanje. Sledilo je še nameščanje obveze na
glavo in cepljenje proti tetanusu. Vse skupaj mi je minilo precej hitro, pa je
vseeno od prihoda do konca trajalo skoraj 3 ure. Sodeč po prepotenem izgledu Vilija,
je njemu trajalo precej dlje kot meni. Seveda sem na koncu dobil letak o negi
brazgotine, ki ga je spisal moj dobri prijatelj in sodelavec Fisch, zato sem mu
nemudoma poslal "selfie" na katerem držim obrazec v rokah in se
precej trapasto nasmiham.
Naslednjih nekaj dni je bilo zanimivih. Bolečina se je
razvila preko prve noči in je vztrajala nekje do četrtega dne, potem je
praktično izginila. Največ težav mi je pravzaprav povzročala obveza glave, ki
mi je stiskala tudi levo uho... predvsem pa mi je šla zelo na živce. Po dobrih 3
dneh sem opravil prvo prevezo, na kateri sem se znebil turbana z glave.
Zamenjal sem ga z nekaj zloženci in dobršno mero velikih obližev, ki so se
držali glave šele po tem ko smo jo na desni strani dodobra obrili. No, tako ali
tako imam vedno zelo kratko frizuro. Po enem tednu se počutim dobro, bolečin
nimam. Zaključil sem z bolniško... in pričenjam z dopustom, ki sem ga tako ali
tako imel planiranega za naslednja 2 tedna. Kako se bo zgodba zaključila... pa
čez 3 mesece. Pa naj na koncu dodam še stavek, ki ga moj dedek tako rad izreče:
"Živemu se vse zgodi!" Jaz pa dodajam, da zaenkrat ni hudega! Lahko
bi bilo slabše... ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar