Mikrovalovne pečice

So mikrovalovne pečice res bavbav?

Pogosto na spletu opazim prispevke na temo nevarnih mikrovalovnih pečic. Do sedaj kakšne bistvene pozornosti temu nisem namenjal. Pred kratkim mi je pozornost pritegnil prispevek iz ZDA, kjer naj bi učenka šole zalivala rože z vodo obdelano v mikrovalovni pečici in navadno vodo ter nato primerjala uspešnost rasti rastline. Po natančnem pregledu prispevka sem se se začel spraševati o znanstvenih podlagah takšnih navedb. In ker nikloli nisem zasledil kakšnega članka (po pravici ga tudi nikoli nisem iskal), ki bi se opredelil o varnosti oz. nevarnosti uporabe mikrovalovnih pečic sem se odločil, da malce preletim znanstveno literaturo na to temo. Preprosta logika mi sicer govori, da bi v primeru škodljivosti takšnih naprav le-teh preprosto ne prodajali… čeprav se je moja logika že večkrat izkazala za povsem napačno.

Hiter pregled objavljenih raziskav v pubmed.com pokaže, da so bile raziskave o varnosti mikrovalovnih pečic usmerjene predvsem v 3 smeri. Ena so bile raziskave o varnosti uporabe mikrovalovnih pečic pri segrevanju otroške hrane, druga možnosti termičnih poškodb in tretja varnost teh naprav pri ogrevanju intravenskih tekočin in krvnih preparatov v bolnišnicah.

Pri otrocih so termične poškodbe pri uporabi mikrovalovnih pečic (MP) v primerjavi s klasičnimi kuhališči redkejše¹. Najpogostejši tip termične poškodbe pri MP so oparine, medtem ko pri uporabi klasičnih kuhališč prevladujejo direktne termične poškodbe, ki so hujše, večje po obsegu in zahtevajo pogostejšo bolnišnično obravnavo¹. Ugotovili so, da moderne MP hitreje sogrejejo otroško tekočo hrano, jo segrejejo neenakomerno in je lahko razpon temperature znotraj tekočine velik, zaradi česar lahko pride do opeklin ustne sluznice². Na neenakomerno segrevanje tekočin v MP vpliva vrsta tekočine, njena količina in vrsta posode². Pred uporabo je zato potrebno tekočine dobro premešati³.

Zaradi mnenj, da mikrovalovna obdelava hrane spremeni njeno vsebnost mineralov, vitaminov, aminokislin, itd. so bile na to temo opravljene številne študije. Študije so pokazale, da segrevanje hrane v MP ne vpliva na beljakovinsko oz. aminokislinsko sestavo, zato je ta metoda primerna za segrevanje otroškega mleka^3,4,5. Enako je pokazala raziskava o vplivu MP na vsebnost trigliceridov in karotenoidov v človeškem mleku⁶. Segrevanje v MP prav tako ni pakazalo sprememb v vsebnosti kalcija in fosfata v primerjavi s segrevanjem v vodni kopeli⁷. Prav tako ni bilo dokazanega učinka mikrovalovanja na vsebnost vitamina B1, E in linolenske kisline, imunoglobulini pa so se inaktivirali pri temeraturah višjih od 77 st. C⁸. 

Pri segrevanju intravenskih tekočin z MP so ugotovili, da gre za preprosto in poceni metodo, vendar je zaradi neenakomenega segrevanja in posledične možnosti terničnih poškodb potrebna posebna pozornost pri uporabi te metode⁹. Tudi pri segrevanju krvnih preparatov (koncentrirani eritrociti, trombociti in plazma) ni bilo ugotovljenih škodljivih učinkov mikrovalovanja ^10,11.

Po prebiranju teh člankov sem se sam pri sebi odločil, da mikrovalovna pečica ni nek grozen bav bav. Sam jo uporabljam večinoma za segrevanje mleka, občasno pa za odmrznjenje kruha in segrevanje hladne hrane. Glede na omenjene članke hrana v mikovalovki ne postane gmota na molekularnem nivoju neprepoznavne materije, kot to omenjajo določeni “članki”, ki se širijo po spletu. Seveda je možno, da ima določene neželjene učinke… ampak imajo jih tudi televizorji, računalniki, mobilni telefoni, feni, indukcijska kuhališča… pa jih vseeno uporabljamo. Odločite se pa sami.

1. Powell EC, Tanz RR. Comparison of childhood burns associated with use of microwave ovens and conventional stoves. Pediatrics. 1993 Feb;91(2):344-9.
2. Wakefield Y, Pemberton MN. Oro-facial thermal injury caused by food heated in a microwave oven. Dent Update. 2009 Jan-Feb;36(1):26-7.
3. Sigman-Grant M, Bush G, Anantheswaran R. Microwave heating of infant formula: a dilemma resolved. Pediatrics. 1992 Sep;90(3):412-5.
4. Petrucelli L, Fisher GH. D-aspartate and D-glutamate in microwaved versus conventionally heated milk. J Am Coll Nutr. 1994 Apr;13(2):209-10. 
5. Vasson, M P, M C Farges, A Sarret, and L Cynober. “Free Amino Acid Concentrations in Milk: Effects of Microwave versus Conventional Heating.” Amino Acids 15, no. 4 (1998): 385–88.
6. Tacken, K J M, A Vogelsang, R A van Lingen, J Slootstra, B D Dikkeschei, and D van Zoeren-Grobben. “Loss of Triglycerides and Carotenoids in Human Milk after Processing.” Archives of Disease in Childhood. Fetal and Neonatal Edition 94, no. 6 (November 2009): F447–450.
7. De la Fuente, Miguel Angel, Agustín Olano, and Manuela Juárez. “Mineral Balance in Milk Heated Using Microwave Energy.” Journal of Agricultural and Food Chemistry 50, no. 8 (April 10, 2002): 2274–77.
8. Ovesen, L, J Jakobsen, T Leth, and J Reinholdt. “The Effect of Microwave Heating on Vitamins B1 and E, and Linoleic and Linolenic Acids, and Immunoglobulins in Human Milk.” International Journal of Food Sciences and Nutrition 47, no. 5 (September 1996): 427–36.
9. Delaney, A. “Reliability of Modern Microwave Ovens to Safely Heat Intravenous Fluids for Resuscitation.” Emergency Medicine (Fremantle, W.A.) 13, no. 2 (June 2001): 181–85.
10. Herron, D. M., R. Grabowy, R. Connolly, and S. D. Schwaitzberg. “The Limits of Bloodwarming: Maximally Heating Blood with an Inline Microwave Bloodwarmer.” The Journal of Trauma 43, no. 2 (August 1997): 219–226; discussion 226–228.
11. Pappas, C. G., H. Paddock, P. Goyette, R. Grabowy, R. J. Connolly, and S. D. Schwaitzberg. “In-Line Microwave Blood Warming of in-Date Human Packed Red Blood Cells.” Critical Care Medicine 23, no. 7 (July 1995): 1243–50.

Kako sem postal Medvedek Uhec

Če vas ne moti kakšna slika, na kateri je malce, ampak res malo krvi... berite dalje, sicer pa preskočite tokratni zapis.

Povsem povprečno popoldne neke povsem neizstopajoče nedelje je bilo. Dopoldne sem sicer preživel v Kranjski Gori, kjer sem entuziastične študente medicine učil osnovnih kirurških veščin... šivanja… in to na svinjskih tacah. Popoldne je bilo rezervirano za povsem neškodljivo lenarjenje in nato obisk prijateljev. Lenarjenje nama je z Uršo kar dobro uspelo in čas za odhod k prijateljem se je še prehitro prikradel. Pot pod noge… oz. asfalt pod gume in sva šla. 

Kot vedno najprej pozdrav, objemanje, malce pasjega laježa v znak pozdrava. Po nekaj minutah sem se usedel na manjšo otroško gumijasto gimnastično žogo na sredi dnevne sobe in se zapletel v enega od nedeljskih pogovorov. Kot že ničkolikokrat se je pred mano pojavila siva štirinoga kepa dlake in ljubezni in me gledala. Seveda so se moje roke takoj zarile ob njena ušesa in sodeč po godrnjanju ji je ugajalo. V nekem trenutku je pogledala stran od mene… na mojo nesrečo ravno takrat, ko sem se odločil nagniti s svojo glavo k njej… Natančnega sosledja dogodkov naslednjih nekaj trenutkov ne vem. Morda se je ustrašila, ko je pogledala nazaj in me zagledala tako blizu, morda sem se je dotaknil z glavo, morda se je ob obračanju nazaj ona dotaknila mene… Vem samo da je v nekem trenutka »trznila«, nekaj me je sunilo in zabolelo v predelu desnega uhlja. Zacvilil sem… ali pa je zacvilila ona. Nenadoma so bili vsi v dnevi sobi na nogah in naslednji trenutek ob meni. Z roko sem se prijel za desno stran obraza in pomislil: "Ti šment! Izgleda da me malo opraskala po ušesu…" Zdi se mi, da sem nato nekje za sabo slišal: "Uho, uho!!!". Takrat sem že čutil, kako mi med prsti in po roki polzi kri… na tleh pred seboj pa sem zagledal dobršen del svojega desnega ušesa. Kljub temu, da sem vajen obravnavanja vseh mogočih poškodb mi je tokrat malce zastal dih. No, ko sedaj razmišljam za nazaj, bi prav lahko del uhlja tudi pojedla... ali pa tekala z njim po sobi gori in dol in se ne pustila ujeti... recimo. Ni minilo 5 minut, ko sem že sedel na sovoznikovem sedežu, si z eno roko pritiskal sterilne zložence k desni strani obraza, na kolenih sem imel vrečko s pravilno oskrbljenim odtrganim delom uhlja, v drugi roki pa telefon. Klic ena: urgenca… mala operacijska… nimate hude gneče?!...  super… prihajam. Klic dve: Vili… sigurno nimaš kaj počet na nedeljsko popoldne… pridi v službo, imam delo zate…

Med vožnjo sem šele začel razmišljati in delati bojni plan. Kos uhlja je bil vsekakor prevelik za direkten šiv… replantat bi bil že od začetka obsojen na propad. Mikrovaskularna tehnika ne pride v poštev ker tu ni primernih žil. Tako seveda ne moremo pustiti, ker mi bodo očala padala z glave… Kako se reši takšno "zagato"?! Google!!! Hitro preletim Googlove zadetke za nemikrokiruške replantacije odtrganega uhlja… aha, ok, ja, seveda… logično. Na urgenci se srečam z Vilijem. Gremo v malo operacijsko sobo… vsi me gledajo kot deveto čudo… v civilnih cunjah in krvav po obrazu. Povsem drugače kot navadno, ko sem tam v belih cunjah in so krvavi drugi. Hitro oceniva stanje, Vili naredi par fotk in napravi par telefonskih foto konzultacij. Nesrečni amputirani del uhlja vržemo v fiziološko raztopino. Pokaže mi slike in tokrat prvič vidim kako je videti moje uho. 

Ni mi všeč! Slečem se, se uležem na mizo in razmišljam: »Kaj mi je bilo tega treba?! Mar bi jedel torto…« Urša gleda skozi vrata in je zaskrbljena. Pričenja me boleti, tako malce pekoče in malce topo. Medtem ko se Vili oblači v kirurški plašč priskoči na pomoč še Veronika, ki se me loti z lokalno anestezijo. Sedaj razumem, zakaj nobeden od poškodovancev, ki sem jim karkoli šival okrog ušes, ni kazal posebnega navdušenja nad zbadanjem v uho. Stiskal sem zobe, malce klel, krčil prste na nogah in rokah… pa ni kaj dosti pomagalo. No, po nekaj minutah sem bil pa hvaležen, kajti bolečina je končno popustila.  Medtem ko je umival rano in jo pripravljal na poseg sva debatiral o nadaljnjih korakih. Oba sva bila istih misli… treba bo narediti neke vrste tehniko po Baudetu. 

Meni je to izdal Google nekaj minut prej. Poseg tehnično ni preveč zahteven, uspeh pa je po literaturi nekje polovičen, morda malce več. Če je prvi del uspešen, je potrebno opraviti še en operativni poseg nekje 3 mesece po poškodbi.Ni nama preostalo drugega, kot da pričneva... no, prične Vili, jaz sem tako ali tako samo ležal in blebetal neumnosti. Ves čas sva z Vilijem debatirala... "Veš, sem razmišljal..." mu pravim, on pa mi odgovori: "Ja? Sama ušesa so me!" Smejali smo se vsi, vključno s poškodovancem na sosednji mizi, na drugi strani predelne stene. Sprostil je kožo nad ušesom in pod njo potopil zašit hrustanec odtrganega, khmm, odgriznjenega delu uhlja.

Ko je nastavil zadnji šiv je rekel: "Konec je, zadovoljen sem!" Naredil je še nekaj fotk da sem si končni rezultat ogledal tudi sam. 

Ni bilo več videti tako slabo. Oddahnil sem si, čutil nekakšno olajšanje. Sledilo je še nameščanje obveze na glavo in cepljenje proti tetanusu. Vse skupaj mi je minilo precej hitro, pa je vseeno od prihoda do konca trajalo skoraj 3 ure. Sodeč po prepotenem izgledu Vilija, je njemu trajalo precej dlje kot meni. Seveda sem na koncu dobil letak o negi brazgotine, ki ga je spisal moj dobri prijatelj in sodelavec Fisch, zato sem mu nemudoma poslal "selfie" na katerem držim obrazec v rokah in se precej trapasto nasmiham.

Naslednjih nekaj dni je bilo zanimivih. Bolečina se je razvila preko prve noči in je vztrajala nekje do četrtega dne, potem je praktično izginila. Največ težav mi je pravzaprav povzročala obveza glave, ki mi je stiskala tudi levo uho... predvsem pa mi je šla zelo na živce. Po dobrih 3 dneh sem opravil prvo prevezo, na kateri sem se znebil turbana z glave. Zamenjal sem ga z nekaj zloženci in dobršno mero velikih obližev, ki so se držali glave šele po tem ko smo jo na desni strani dodobra obrili. No, tako ali tako imam vedno zelo kratko frizuro. Po enem tednu se počutim dobro, bolečin nimam. Zaključil sem z bolniško... in pričenjam z dopustom, ki sem ga tako ali tako imel planiranega za naslednja 2 tedna. Kako se bo zgodba zaključila... pa čez 3 mesece. Pa naj na koncu dodam še stavek, ki ga moj dedek tako rad izreče: "Živemu se vse zgodi!" Jaz pa dodajam, da zaenkrat ni hudega! Lahko bi bilo slabše... ;)

Razmišljanje o našem zdravstvu

Za vse ljubitelje statistike, predvsem pa za vse tiste anonimne internetne poznavalce razmer v slovenskem zdravstvu, ki tako radi "argumentirano" dokazujejo, kako je slovensko zdravstvo slabo. Vsi podatki v sledečem tekstu so javno dostopni v raznih statističnih bazah Evropske Unije, predvsem Eurostata.

Začnimo na začetku, začnimo pri bruto domačem proizvodu (BDP) oz. v angleščini GDP (gross domestic product). Če povprečje BDP vseh evropskih držav (EU28) predstavlja količnik 100, potem je slovenski BDP v letu 2012 predstavljal 84% tega povprečja.

Denar namenjen za zdravstvo? Koliko od BDP-ja namenijo evropske države za zdravje svojih prebivalcev? Slovenija je v letu 2011 namenila 8,86%, Nemčija 11,26%, Španija 9,45%, Francija 11,61%, Madžarska 7,96%, Nizozemska 12%, Avstrija 10,83%, Poljska 6,87%, Slovaška 7,96%, Portugalska 10,23%, Finska 9,04%, Švedska 9,52%, Švica 11,05%, ZDA 17,55%... itd. Seveda je potrebno te podatke gledati v luči zgornjih, ki prikazujejo dejanski BDP glede na povprečje v Uniji. Tako na primer nameni Avstrija 2-krat toliko denarja za zdravstvo kot Slovenija, ZDA pa skoraj 4-krat toliko.  

Zanimiv je tudi podatek, koliko denarja porabi država oz. plačnik zdravstvenih storitev na prebivalca na leto. V Sloveniji to predstavlja 1560 €, v Avstriji 3855 €, v Švici 6627 €, v Španiji 2111 €, na Madžarskem 790 €, Poljska 660 €... itd.

Število zdravnikov na prebivalca v Evropski Uniji? Na 100.000 prebivalcev je imela Slovenija leta 2011 zaposlenih 250 zdravnikov, praktično najmanj v Evropi.

Število vseh zaposlenih sestrskih kadrov na 100.000 prebivalcev? 

 Kaj pa število bolniških postelj v državi?

Število hospitaliziranih bolnikov zaradi bolezni srca in ožilja (ICD10 I00-I99) v letu 2011 na 100.000 prebivalcev?

Število transplantacij srca na milijon prebivalcev leta 2011?

Za leto 2013 so podatki Eurotransplanta za transplantacije src sledeči (gre za absolutne številke):

	Austria	Belgium	Croatia	Germany	Hungary	Netherlands	Slovenia	Non ET	Total
Heart	57	72	33	297	35	37	30	2	563

Smrtnost zaradi bolezni srca in ožilja na 100.000 prebivalcev? 

Iz preproste statistike lahko potegnemo sledeče: Slovenija ima nižji BDP od povprečja vseh držav EU in za zdravstvo nameni manj denarja kot države s katerimi se tako radi primerjamo. Obenem imamo praktično najmanj zaposlenih zdravnikov na prebivalca, št. razpoložljivih bolniških postelj je nižja od povprečja, imamo primerljivo število ostalih sestrskih kadrov. Ob tem zdravimo primerljivo št. bolnikov zaradi bolezni srca in ožilja, imamo nizko umrljivost zaradi bolezni srca in ožilja, primerljivo umrljivost zaradi kroničnih boleznih pri starejših od 65 let (maligna rakava obolenja, sladkorna bolezen, ishemična bolezen srca, možgansko-žilne bolezni, kronične bolezni spodnjih dihal in kronične bolezni jeter), naredimo nadpovprečno veliko uspešnih transplantacij srca, primerljivo št. transplantacij jeter in ledvic, pričakovana življenjska doba ob rojstvu je v Sloveniji primerljiva z ostalo Evropo. To so samo nekateri od pokazateljev kvalitete našega zdravstvenega sistema.

Na žalost so cene zdravil, implantatov, sanitetnega materiala, diagnostičnih naprav in tehničnih pripomočkov prav tako primerljive z ostalimi evropskimi državami... ali kot smo v medijih zadnje čase pogosto slišali; celo višje.

Dejstvo, da za zdravstvo (po mojem mnenju najpomembnejši resor v državi) namenimo relativno malo denarja, je ob napredku medicine v zadnjih 20 letih še toliko bolj pereč problem. Napredek je prinesel nova, pogosto zelo draga zdravila; nove kirurške implantate; nove diagnostične naprave, itd. Ves ta razvoj medicine je omogočil kvalitetnejše in bolj uspešno zdravljenje, vendar s tem tudi precej višje stroške. Pred 25 leti se je pri poškodbah kosti uporabilo preproste jeklene plošče in vijake, nekaj šivov, ter par zložencev, vse skupaj v vrednosti današnjih 150 eur. Danes imamo titanijeve plošče, posebne vijake, žeblje, cement... katerih vrednost pri eni sami operaciji lahko preseže 10.000 eur. O cenah bioloških zdravil za rakave bolnike, znotrajžilnih opornic, srčnih zaklopkah, itd. niti ne bi izgubljal besed.

Pomembno se je zavedati še nečesa. Vsak Slovenec oz. zavarovanec, ki vstopi skozi vrata našega zdravstvenega sistema ima možnost dostopati do vseh najnaprednejših metod, ki jih trenutno stroka v Sloveniji omogoča.

Naj se sliši še tako kruto, vendar na ta način sistem ne bo več vzdržen. Na žalost bo potrebno določiti košarico storitev, do katerih bo zavarovanec upravičen, sicer nam grozi popoln kolaps zdravstva. Košarica bo najverjetneje določena tako, da bo omogočala optimalno zdravljenje ob razumnih (sprejemljivih) stroških. Za "nadstandardno" zdravljenje bo potrebo uvesti drugačne načine financiranja... zavarovalnice, participacije?

Viri:

Eurostat, OECD, Eurotransplant.